V staro mestno jedro Kostanjevice na Krki danes vodijo severni in južni cestni most ter Tercialski most, namenjen pešcem in kolesarjem. Vsi trije niso le prehodi čez Krko. Pripovedujejo zgodbo o mestu brez obzidja, nekdanjih mitnicah, domačih mostarskih mojstrih, Plečniku in gospeh, ki so se ob poti v mesto rade ustavile na klepetu.
Kostanjevica na Krki velja za edino slovensko mesto, katerega staro jedro leži na rečnem otoku. Zaradi lege in lesenih mostov jo pogosto imenujejo dolenjske Benetke. Obiskovalec lahko danes v nekaj minutah prehodi vse tri prehode, vendar je vsak nastal z drugačnim namenom in ima svojo zgodbo.
Mesto brez obzidja so varovali mostovi in mitnici
Kostanjevica je bila eno redkih srednjeveških mest v širši okolici, ki ni imelo obzidja. Dostop na otok sta zato nadzorovala severni in južni most. Nekoč sta bila dvižna, ob njiju pa sta stala mostna stolpa z mitnicama, kjer so nadzorovali prihod v mesto in pobirali pristojbine.
Današnja cestna mostova sta izdelana predvsem iz hrasta doba, značilnega drevesa bližnjega Krakovskega gozda. Ta velja za največje sklenjeno območje ravninskega poplavnega gozda v Sloveniji, hrastov les pa je zaradi svoje trdnosti in odpornosti že dolgo povezan z gradnjo mostov ob spodnjem toku Krke.
Postavljanje lesenega mostu je zahtevalo veliko znanja. Stebre oziroma pilote so nekoč zabijali v rečno dno ročno, to zahtevno obrt pa so dobro obvladali kostanjeviški mojstri. Ohranjanje tradicionalne podobe zato ne pomeni le uporabe lesa, ampak tudi spoštovanje stare konstrukcijske zasnove.
Južni most je bil zaradi dotrajanosti odstranjen in po stari podobi na novo postavljen leta 2022. Severni most so začeli obnavljati leta 2023, za promet pa so ga odprli 17. maja 2024. Pri njegovi gradnji so porabili približno 121 kubičnih metrov hrastovega in 15 kubičnih metrov smrekovega lesa. Most je dolg skoraj 49 metrov in stoji na več deset pilotih.
Tercialski most je povezan s Plečnikom in mestnimi zgodbami
Tretji dostop na otok je nekoliko bolj skrit. Tercialski most na zahodni strani mesta je namenjen pešcem in kolesarjem, njegovo nenavadno ime pa naj bi izviralo iz besede “tercialke“. Tako so domačini imenovali gospe, ki so se na mostu zbirale pred mašo, klepetale in komentirale dogajanje v mestu. Mlajše generacije so mu pozneje nadele prijaznejše ime: most zaljubljencev.
Prvotni most so postavljali pozimi med letoma 1955 in 1956 po zamisli arhitekta Jožeta Plečnika. Slavni arhitekt je prijateljeval s kostanjeviško lekarnarico Emilijo Fon, za mesto pa je pripravil več zamisli. Pri Tercialskem mostu je sodeloval tudi pri izbiri njegove lege.
Graditelji so uporabili lesene nosilce opuščene gozdarske žičnice, po kateri so nekoč spravljali les z Opatove gore v dolino proti Orehovcu. Tako je material, ki je prej služil gozdarstvu, dobil novo vlogo pri povezovanju otoka s kopnim. Most je sčasoma postal vsakdanja bližnjica, sprehajalna pot ter zbirališče mladih in starejših.
Krka ga je podrla, leta 2025 so postavili novega
Stari Tercialski most so več let ogrožale naplavine, ki so se nabirale ob lesenih podporah. Po predhodnih poškodbah ga je narasla Krka med avgustovskimi poplavami leta 2023 dokončno porušila.
Novi most je bil zgrajen med letoma 2024 in 2025. Oblikovno sledi predhodniku, pod leseno podobo pa ima trdnejšo jekleno konstrukcijo in dve betonski vmesni podpori. S takšno zasnovo naj bi se zmanjšala občutljivost na plavje in visoke vode. Dela so bila končana februarja 2025, uradno odprtje pa je sledilo 30. maja.
Vsi trije kostanjeviški mostovi so tako znova prehodni. Najlepše jih je spoznati peš: v mesto vstopiti čez enega od velikih hrastovih mostov, se sprehoditi po ulicah starega jedra in se na kopno vrniti čez Tercialski most. Takšen kratek krog pokaže, zakaj so kostanjeviški mostovi pomemben del mestnega spomina.
