Asimina je lahko že avgusta videti skoraj pripravljena za obiranje. Plodovi so veliki, težki, lepo razviti in na prvi pogled dajejo vtis, da jim manjka le še nekaj dni. Prav tu nastane najpogostejša dilema domačih sadjarjev: ali plod že odtrgati ali ga pustiti na drevesu? Pri asimini je potrpežljivost pomembna, saj se njen pravi okus razvije šele v zadnji fazi zorenja, ko se začnejo spreminjati čvrstost, vonj in način, kako se plod drži vejice.
Barva pri tem pogosto zavede. Zrela asimina lahko ostane presenetljivo zelena, zato čakanje na izrazito rumen plod ni najbolj zanesljiva metoda. Bolje je opazovati več majhnih sprememb hkrati. Nekatere je mogoče videti, druge začutimo šele pod prsti.
Na domačem vrtu to pomeni nekaj nenavadnega: drevesa ni treba obiskovati s košaro, ampak najprej samo z dlanjo.
Zakaj je pri asimini nekaj dni lahko tako pomembnih?
Asimina (Asimina triloba), ki jo pri nas pogosto imenujemo tudi indijanska banana, dozoreva precej drugače kot jabolko ali hruška, pri katerih smo navajeni spremljati predvsem barvo in velikost.
Plod asimine se lahko dolgo skoraj ne spreminja. Ostaja zelen, na otip čvrst in visi na istem mestu. Nato se proti koncu dozorevanja spremembe pospešijo.
Meso postaja mehkejše in kremasto, razvijati se začne značilen sladkast vonj, okus pa izgublja rastlinsko, nekoliko pusto noto. Zrela asimina lahko spominja na kombinacijo banane, manga, vanilje in drugega tropskega sadja, čeprav se okus med sortami precej razlikuje.
Prezgodaj utrgan plod lahko nekoliko dozori tudi po obiranju, vendar rezultat ni vedno enak kot pri plodu, ki je dovolj dolgo ostal na drevesu. Prav zadnja faza dozorevanja je zato tista, ki je ne velja prehitevati.
Zelena lupina še ne pomeni, da plod ni zrel
Če bi zrelost asimine presojali samo po barvi, bi marsikateri plod ostal na drevesu predolgo. Nekatere sorte ob dozorevanju nekoliko porumenijo. Pri drugih je sprememba komaj opazna. Lupina lahko ostane zelena celo takrat, ko je notranjost že popolnoma mehka in pripravljena za uživanje.
Pojavijo se lahko tudi temnejše lise. Te same po sebi še ne pomenijo, da je plod pokvarjen. Asimina ima razmeroma občutljivo lupino, ki hitro pokaže posledice dotikov, drgnjenja ob vejo ali mehanskih poškodb. Veliko zanesljivejši znak je čvrstost.
Z nezrelim plodom lahko ravnamo podobno kot z zelo trdim avokadom. Pod nežnim pritiskom prsta se skoraj ne vda. Z dozorevanjem postane občutno mehkejši.
Ne pritiskamo močno, saj se lupina in meso hitro poškodujeta. Dovolj je nežen dotik. Če plod pod prsti rahlo popusti, smo praviloma že precej bliže pravemu trenutku.
Nos pogosto pove več kot oči
Pri zreli asimini se pogosto razvije tudi značilen sladek, sadni vonj. Ni nujno izrazit na več metrov, vendar ga pri plodu, ki se približuje polni zrelosti, lahko zaznamo od blizu.
Pri popolnoma zelenem, čvrstem plodu vonja navadno skoraj ni. To je uporabna kombinacija: rahlo mehčanje, izrazitejša aroma in nekoliko lažje ločevanje od vejice. Če se vsi trije znaki pojavijo hkrati, je košara končno smiselna.
Ne vlecite ploda z drevesa na silo
Asimino pri preverjanju nežno primemo in nekoliko privzdignemo ali rahlo zavrtimo. Zrel plod se pogosto loči precej lažje od nezrelega. Če moramo močno vleči, zvijati pecelj ali celo držati vejo z drugo roko, ker se plod noče ločiti, je to precej dober razlog, da ga pustimo pri miru.
Pridelek tudi ne dozori nujno ves na isti dan. Na istem drevesu je lahko en plod že skoraj pripravljen za uživanje, drugi pa potrebuje še teden ali več. Razlike so lahko še izrazitejše med različnimi sortami in legami. Sonce, poletne temperature, oskrba z vodo ter lokalna mikroklima vplivajo na hitrost razvoja.
Zato se asimina pogosto obira postopoma. Vsakih nekaj dni pregledamo drevo in poberemo samo plodove, ki so dovolj razviti.
To je počasnejše od enkratnega obiranja celotnega pridelka, vendar pri domačem drevesu prinese precej boljši rezultat.
Kdaj pri nas običajno dozoreva asimina?
Natančnega datuma ni mogoče določiti za vsako drevo. Asimine glede na sorto in razmere dozorevajo od poznega poletja naprej, pridelek pa lahko sega tudi v jesenski del sezone.
Zgodnejše sorte in tople lege začnejo dozorevati prej. Poznejše sorte potrebujejo več časa. Avgusta zato pogled na velike zelene plodove še ne pomeni, da smo kaj zamudili ali da se z drevesom dogaja kaj nenavadnega. Velikost ploda ni enaka zrelosti.
To je posebej očitno pri plodovih, ki že zgodaj dosežejo skoraj končno velikost. Od zunaj delujejo dokončani, znotraj pa proces dozorevanja še ni zaključen.
Na tej točki je koledar samo orientacija. Drevo ima zadnjo besedo.
Kaj pa, če asimina sama pade na tla?
To je eden najjasnejših znakov, da se je obdobje zorenja začelo. Popolnoma zreli plodovi lahko sami odpadejo. Težava je, da je njihovo meso takrat že mehko in se ob padcu na trdo zemljo hitro poškoduje.
Če se prvi plod pojavi pod drevesom, je zato smiselno pregledati tudi preostale. Verjetno so nekateri že zelo blizu zrelosti.
Pod drevo lahko položimo mehkejšo plast suhe trave ali druge primerne zastirke, ki nekoliko ublaži padec. Še bolje je drevo v času zorenja pregledovati pogosto.
Pri asimini je nekaj dni razlike precej opaznih. Plod, ki je danes še nekoliko pretrd, je lahko čez nekaj dni že popoln.
Prehitro obiranje se najprej pozna pri okusu
Asimino pogosto prvič poskusimo z velikimi pričakovanji. Eksotičen videz, kremasta notranjost in primerjave z banano ali mangom ustvarijo precej jasno predstavo, kakšen naj bi bil okus.
Nato pride razočaranje: plod je trd, okus nevpadljiv ali nekoliko rastlinski. Pogosto težava ni v sorti, temveč v trenutku obiranja.
Dobro dozorela asimina ima mehko, skoraj kremasto meso. Jemo jo lahko z žličko, podobno kot zelo zrel avokado, pri čemer velika temna semena odstranimo. Nezrel plod ima bistveno čvrstejšo strukturo.
Tu se splača narediti preprost preizkus. Namesto da poberemo vseh deset ali dvajset plodov, vzamemo tistega, ki kaže največ znakov zrelosti. Če je meso še pretrdo in okus nerazvit, druge pustimo na drevesu. En plod nam lahko prihrani prezgodnje obiranje celotnega pridelka.
Zrel pridelek zahteva tudi nekoliko drugačno ravnanje
Asimina ima eno lastnost, ki postane očitna takoj po dozoritvi: ni sadje za dolgo čakanje na kuhinjskem pultu.
Mehki zreli plodovi so občutljivi. Hitro dobijo temne lise in postajajo vse mehkejši, zato jih je priporočljivo po obiranju porabiti razmeroma hitro ali shraniti na hladnem.
Če imamo večji pridelek, lahko meso ločimo od lupine in semen ter ga predelamo ali zamrznemo. Uporabno je za sladice, kreme, napitke in druge recepte, pri katerih pride do izraza njegova izrazita aroma.
Semen ne grizemo ali uživamo. Enako velja za lupino. Za prehrano uporabljamo zrelo notranje meso ploda.
Drevo opazujte, ne silite ga v koledar
To je pravzaprav najboljši nasvet za celotno obdobje obiranja. Nekdo bo svojo prvo asimino pojedel že ob koncu poletja, drug sadjar bo na pravi trenutek čakal precej dlje. Tudi dve drevesi na istem vrtu se lahko obnašata nekoliko drugače. Če so plodovi še popolnoma trdi, čvrsto pritrjeni in brez značilnega vonja, jim pustimo čas.
Če se začnejo mehčati, lepo zadišijo in se ob nežnem prijemu lažje ločijo od vejice, se približuje trenutek, zaradi katerega je bilo vredno čakati.
In prav čakanje je pri asimini nenavadno prijeten del zgodbe. Poleti jo tedne opazujemo, kako se med velikimi zelenimi listi počasi debeli. Sprva skoraj neopazno. Potem pride dan, ko pod prsti ni več trda.
Takrat košara ni več prezgodnja. Takrat je verjetno ravno prav.
