Le kdo se ne spomni Tomosovega avtomatika, Colibrija ali legendarnega APN-a? Za številne generacije so bili ti mopedi prvo motorno vozilo, s katerim so se odpeljali v šolo, službo, na obisk k prijateljem ali na svoj prvi daljši izlet. Izdelovali so jih v Kopru, njihove dvotaktne motorje pa je bilo mogoče slišati skoraj v vsaki slovenski vasi.
Toda zgodba Tomosa se ni začela z avtomatikom. Podjetje je bilo ustanovljeno leta 1954, prve motocikle pa so izdelovali po licenci avstrijskega proizvajalca Puch. Iz teh začetkov se je razvila tovarna, ki je ustvarila lastne modele, osvojila tuje trge in postala eden najbolj prepoznavnih simbolov jugoslovanske industrije.
Od Sežane do Kopra in prvih motociklov Puch
Ime Tomos je kratica za Tovarno motornih koles Sežana. Podjetje so ustanovili julija 1954, že oktobra istega leta pa je padla odločitev, da bodo novo tovarno zgradili v Kopru.
Povojna Jugoslavija je potrebovala cenovno dostopna in vzdržljiva prevozna sredstva. Ceste so bile marsikje makadamske, avtomobili pa za številne družine še nedosegljivi.
Tomos je rešitev našel v sodelovanju z avstrijskim podjetjem Steyr-Daimler-Puch. Leta 1955 so začeli sestavljati motocikle, skuterje in mopede po licenci.
Prvo motorno kolo je bilo Tomos Puch SG 250. Že v prvem letu so izdelali 137 motociklov, 124 skuterjev in 100 mopedov. Leto pozneje je proizvodnja mopedov narasla na 1.712 primerkov.
Nova tovarna v Kopru je začela obratovati leta 1959. Odprl jo je tedanji jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito.
Colibri je bil začetek zgodbe, ki jo poznajo generacije
Tomosovi inženirji niso želeli ostati zgolj pri sestavljanju tujih motornih koles. Že kmalu so začeli razvijati svoje izdelke, med katerimi je posebno mesto dobila družina mopedov Colibri.
Model Colibri T 12, predstavljen leta 1960, je temeljil na Puchovem MS 50, vendar je bil prilagojen potrebam domačega trga. Združeval je nekatere značilnosti motornega kolesa in udobje skuterja.
Colibri je postal eden najbolj priljubljenih mopedov tistega časa. Bil je razmeroma preprost za uporabo, primeren za vsakodnevne poti in precej dostopnejši od avtomobila.
Tomos je medtem razvijal tudi lastne motorje. Leta 1958 je predstavil dvotaktni stacionarni motor, leto pozneje še izvenkrmni motor za čolne. Leta 1962 je ustanovil raziskovalno ustanovo, iz katere se je razvil njegov razvojni inštitut.
APN in avtomatik sta postala del vsakdanjega življenja
Če je Colibri zaznamoval začetke, so poznejši modeli APN in avtomatik postali sinonim za Tomos.
V sedemdesetih letih je koprska tovarna doživljala eno najuspešnejših obdobij. Leta 1973 so uvedli sodobno proizvodno linijo za varjenje okvirjev, njihovi motorji in konstrukcije pa so se vse bolj oddaljevali od prvotnih licenčnih rešitev.
V osemdesetih letih so ponudbo dopolnjevali in posodabljali z modeli, kot so APN 6, BT 50 in ATX. Pozornost so namenjali tudi zmanjševanju hrupa, izboljšanju voznih lastnosti in sodobnejšemu videzu.
Tomos je imel nekaj, kar je bilo za njegove lastnike posebej dragoceno: motorje je bilo mogoče popravljati tudi v domači garaži. Menjava svečke, čiščenje uplinjača ali nastavljanje sklopke so bila opravila, ki so se jih mnogi naučili že kot najstniki.
Ob tem je nastala cela kultura predelav in domačih popravil. Nekateri so skrbno ohranjali tovarniško stanje, drugi pa so preizkušali drugačne izpuhe, prestavna razmerja in različne izboljšave.
Trije modeli. Nešteto zgodb.
Kateri Tomos vam je ostal najbolj v spominu? Izberite model.
Tomos APN
Klasika z ročnim prestavljanjem
Modeli, ki so zaznamovali generacije voznikov.
Tomos ni izdeloval samo mopedov
Koprska tovarna je razvijala in izdelovala še številne druge izdelke. Med njimi so bili izvenkrmni motorji za čolne, motorne črpalke, električni agregati in različna druga motorna oprema.
Manj znano je, da je bil Tomos povezan tudi z avtomobilsko proizvodnjo. Leta 1959 se je začelo sodelovanje s francoskim Citroënom, ki je pozneje vodilo do razvoja avtomobilske proizvodnje v Kopru.
Posebno poglavje so bili dirkalni motocikli. Tomos se ni dokazoval samo na domačem trgu, temveč tudi na mednarodnih tekmovanjih.
Leta 1982 je Zdravko Matulja na Tomosovem dirkalniku osvojil naslov evropskega prvaka. To je bil eden največjih športnih dosežkov koprske tovarne in dokaz znanja njenih konstruktorjev.
Tovarna je propadla, spomini na Tomos pa niso izginili
Po osamosvojitvi Slovenije se je Tomos znašel v drugačnih gospodarskih razmerah. Konkurenca na trgu dvokolesnikov je postajala vse močnejša, podjetje pa je skozi leta doživelo več lastniških in organizacijskih sprememb.
Leta 1998 je Tomos postal del skupine Hidria, leta 2015 pa je proizvodnjo dvokoles prevzel novi lastnik. Načrti za ponovni razvoj podjetja se niso uresničili.
Januarja 2019 je koprsko okrožno sodišče začelo stečajni postopek nad družbo Tomos. Predlog za stečaj so vložili zaposleni, ki niso prejeli plač in regresa. S tem se je končalo pomembno poglavje industrijske zgodovine Kopra.
Toda stari Tomosi niso izginili s cest. Še danes jih obnavljajo zbiratelji, ljubitelji starodobnikov in ljudje, ki so svoje mopede obdržali iz mladosti.
V Kopru deluje tudi muzej Tomosove zgodovine, v katerem so ohranjeni motocikli, mopedi in drugi predmeti, povezani s tovarno.
Tomosovo zgodovino si je mogoče ogledati tudi na letošnji razstavi
Zanimanje za nekdanjo tovarno je še vedno živo. V Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri pri Vrhniki je od 10. septembra do 10. novembra 2026 na ogled razstava TOMOS drvi v (pozabo) arhiv, ki jo je pripravil Pokrajinski arhiv Koper.
Na njej so predstavljeni izvirni dokumenti o ustanovitvi podjetja, tehnične risbe, načrti, fotografije in drugo gradivo, ki prikazuje razvoj tovarne. Del dokumentov so po rušitvi Tomosovega inštituta leta 2023 prenesli v Pokrajinski arhiv Koper, kjer jih ohranjajo za prihodnje generacije.
Za tiste, ki so odraščali ob Tomosovih mopedih, pa ostajajo najmočnejši spomini precej preprostejši: zvok dvotaktnega motorja, značilen vonj mešanice bencina in olja, prvi poskusi zagona ter vožnja po domači ulici.
Morda prav zato stari APN ali avtomatik še danes pritegne pogled. Nekoga spomni na prvo vožnjo, drugega na očetov moped, tretjega na poletja, ko so se s prijatelji vozili od vasi do vasi.
Tomos je bil del vsakdanjega življenja več generacij. In čeprav tovarne, kakršno so poznali nekoč, ni več, njeni mopedi še naprej pripovedujejo njeno zgodbo.
