Domači kompost je eden najpreprostejših načinov, da vrtu vrnemo del tega, kar mu vzamemo. Iz kuhinjskih ostankov, pokošene trave, listja in drobnih vrtnih odpadkov lahko nastane temna, rahla in hranljiva snov, ki izboljša zemljo, zadržuje vlago in zmanjša potrebo po kupljenih pripravkih. Toda kompost ni koš za vse, kar je naravnega videza. Prav pri izbiri materiala se pogosto začnejo težave: neprijeten vonj, muhe, glodavci, preveč mokra masa ali kompost, ki se nikakor noče spremeniti v uporabno prst.
Na fotografijah domačih kompostnikov pogosto vidimo tudi stvari, ki tja ne sodijo. Embalaža, plastika, stiropor, folije in ostanki obdelanih materialov nimajo prostora v kompostu. Kompostnik je živ sistem, ne odlagališče. Če ga hranimo pravilno, dela skoraj sam. Če vanj mečemo vse po občutku, hitro postane vir težav.
Osnova dobrega komposta je ravnotežje med zelenim in rjavim
Dober kompost potrebuje dve skupini materialov. Prva so tako imenovani zeleni materiali, ki vsebujejo več dušika. Sem sodijo ostanki sadja in zelenjave, kavna usedlina, čajne vrečke brez plastike, sveža pokošena trava, mladi pleveli brez semen in ostanki vrtnin. Ti materiali pospešijo razgradnjo, vendar jih ne sme biti preveč, ker lahko kompost postane moker in začne smrdeti.
Druga skupina so rjavi materiali, bogati z ogljikom. To so suho listje, slama, drobne vejice, lesni sekanci, karton brez barvnega tiska, papirnate brisače brez kemikalij in suhe rastlinske ostanke. Rjavi materiali kompost zračijo, vpijajo odvečno vlago in preprečujejo, da bi se masa zlepila v težko, gnijočo kepo.
Kuhinjski ostanki, ki so primerni
Na domač kompost lahko brez večjih zadržkov dodamo olupke krompirja, korenja, jabolk, bučk, kumar, ostanke solate, zunanje liste zelja, stebla zelišč in druge rastlinske ostanke. Primerni so tudi olupki citrusov, vendar zmerno, saj se razgrajujejo počasneje in lahko v večjih količinah porušijo ravnotežje.
Kavna usedlina je koristna, če je ne dodajamo v debelih plasteh. Skupaj s filtrom iz nebeljenega papirja je lahko dober dodatek. Jajčne lupine so prav tako uporabne, a jih je dobro zdrobiti, saj se cele razgrajujejo zelo počasi. V kompostu ne bodo delovale kot čudežno gnojilo, bodo pa dolgoročno prispevale mineralni del.
Vrtni odpadki so največji zaveznik kompostnika
Z vrta lahko na kompost dodamo ovenele rastline, zdrave ostanke vrtnin, listje, travni odkos, drobno nasekljane vejice in ostanke obrezovanja. Pri vejah velja pravilo: manjši kosi se razgradijo hitreje. Debele veje in leseni kosi bodo v kompostniku ostali dolgo, zato jih je bolje zdrobiti ali uporabiti drugje.
Pokošena trava je odličen material, vendar le, če jo dodajamo v tankih plasteh. Debela plast sveže trave se hitro zlepi, začne gniti in oddajati neprijeten vonj. Najbolje jo je premešati s suhim listjem, slamo ali raztrganim kartonom.
Plevel ni vedno nedolžen
Plevel lahko kompostiramo, če še ni semenil in če nima močnih trajnih korenin. Previdnost velja pri slaku, pirnici, osatu in podobnih rastlinah, ki se lahko znova ukoreninijo. Če kompostnik ne dosega dovolj visokih temperatur, semena plevelov pogosto preživijo. Tak kompost nato plevel raznese nazaj po gredah.
Obolelih rastlin praviloma ne dodajamo v domač kompost, predvsem če gre za plesni, rje, krompirjevo ali paradižnikovo plesen. Domači kompostniki pogosto niso dovolj vroči, da bi zanesljivo uničili povzročitelje bolezni.
Česa ne smemo metati na kompost?
Na kompost ne sodijo plastika, stiropor, kovina, steklo, folije, cigaretni ogorki, plenice, mačji pesek, vsebina vrečk iz sesalnika in ostanki močno potiskanega papirja. Prav tako se izogibamo mesu, ribam, kostem, mlečnim izdelkom, mastni hrani in kuhanim jedem z omakami. Ti ostanki privabljajo živali, povzročajo vonj in lahko motijo razgradnjo.
Tudi pepel ni vedno primeren. Lesni pepel lahko dodamo zelo zmerno, če v peči ni bilo barvanega lesa, plastike ali odpadkov. Preveč pepela lahko kompost naredi preveč bazičen. Pepel iz premoga ali briketov ne sodi na kompost.
Embalaža je največja napaka
Na videz očitno, a v praksi pogosto spregledano: embalaža iz stiropora, plastike ali laminiranega kartona ne razpade v kakovosten kompost. Tudi če je umazana od hrane, je treba hrano ločiti, embalažo pa odvreči v pravi zabojnik. Kompost naj ostane čist, sicer si na vrt prinesemo delce, ki tam nimajo kaj iskati.
Prednosti domačega komposta
Največja prednost komposta je izboljšanje zemlje. Težka ilovnata tla postanejo rahlejša, peščena tla bolje zadržujejo vlago, vrt pa dobi bolj živo strukturo. Kompost hrani mikroorganizme, spodbuja deževnike in pomaga rastlinam, da imajo boljše pogoje za razvoj korenin.
Druga prednost je manj odpadkov. Velik del kuhinjskih in vrtnih ostankov lahko ostane doma, namesto da konča v zabojniku. S tem prihranimo prostor, zmanjšamo količino bioloških odpadkov in dobimo uporaben material za grede, sadovnjak ali okrasne rastline.
Slabosti in težave, če kompost vodimo napačno
Kompostnik lahko začne smrdeti, če je preveč moker ali če vsebuje preveč zelenih ostankov. Lahko privabi podgane, če vanj mečemo meso, kuhano hrano ali mlečne izdelke. Lahko se tudi ustavi, če je preveč suh, premalo zračen ali napolnjen samo z enim tipom materiala.
Rešitev je preprosta: mešanje, zmerna vlaga in raznolik material. Kompost naj bo vlažen kot ožeta goba, ne suh kot prah in ne moker kot blato. Občasno ga premešamo ali vsaj prerahljamo z vilami, da vanj pride zrak.
Domači kompost je najboljši, kadar ostane preprost
Dober kompost ne zahteva popolnosti, zahteva pa nekaj reda. Vanj dodajamo rastlinske ostanke, suho listje, travo, karton, drobne vejice in kuhinjske odpadke rastlinskega izvora. Izogibamo se embalaži, mesu, mleku, mastni hrani, bolnim rastlinam in plevelom s semeni.
Najboljši kompost nastane iz raznolikosti. Malo zelenega, malo rjavega, dovolj zraka in ravno prav vlage. Po nekaj mesecih se iz vsakdanjih ostankov razvije nekaj, kar je za vrt veliko več kot odpadek. Je osnova za boljšo zemljo, močnejše rastline in bolj naraven krog med kuhinjo, vrtom in sadovnjakom.
