Marelice imajo čuden dar, da lastnika drevesa presenetijo dvakrat. Najprej z lepoto, ko se rumeno oranžni plodovi nenadoma pojavijo med listi in se zdi, da bo letos pridelek skoraj popoln. Drugič pa nekaj dni pozneje, ko pod drevesom leži mehka, zmečkana, osladno dišeča plast sadja, okoli katere se zbirajo ose, mravlje, muhe in včasih celo sršeni. Takrat je jasno, da je bil pravi trenutek za obiranje že mimo.
Pri marelicah je zamuda pogosto večja težava kot pri jabolkih ali hruškah. Plodovi ne čakajo dolgo. Zmehčajo se hitro, posebno po dežju, vročini ali po poškodbah zaradi toče. V enem dnevu so lahko še čvrsti, naslednji dan pa že tako mehki, da ob dotiku ostanejo v dlani. Prav zato je marelica sadje, pri katerem se splača opazovati drevo vsak dan, ne samo ob koncu tedna.
Ne dozorijo vse marelice hkrati
Ena najpogostejših napak je pričakovanje, da bomo drevo obrali v enem samem zamahu. Pri marelicah se to redko izide. Plodovi na zunanjem, bolj sončnem delu krošnje dozorijo prej, tisti v notranjosti in na senčni strani pa pozneje. Razlika je lahko več dni. Če čakamo, da bodo vsi enako mehki in enako obarvani, bodo prvi že začeli padati.
Boljša rešitev je postopno obiranje. Vsak dan ali vsak drugi dan pregledamo krošnjo in oberemo plodove, ki so že dobili pravo barvo, se rahlo vdajo pod prsti in se z vejice ločijo brez močnega vlečenja. Plodovi, ki se jih je treba oklepati z močjo, naj še ostanejo. Tisti, ki padejo ob rahlem dotiku, pa so najbrž že na meji.
Barva ni edino merilo
Marelica lahko lepo porumeni, a še ni nujno polno zrela. Po drugi strani je lahko na sončni strani že rdečkasta, notranjost pa še čvrsta. Pri domačem drevesu se zato bolj kot na popolno barvo zanašamo na občutek pod prsti, vonj in način, kako se plod loči od vejice. Zrela marelica ima prijeten vonj, meso je mehko, vendar ne vodeno, lupina pa ne sme biti nagubana ali razpokana.
Kaj se zgodi, če plodovi predolgo ostanejo na drevesu?
Prezrele marelice začnejo padati. To samo po sebi še ne bi bilo velika težava, če bi jih pobrali takoj. Toda mehko sadje na tleh hitro postane vaba za žuželke in vir gnitja. Pod drevesom se razvije sladek vonj, ki privablja ose, muhe in mravlje. V vročih dneh se sadje razkraja zelo hitro.
Težava ni samo neurejen videz. Gnili plodovi lahko povečajo pritisk bolezni v sadovnjaku, privabljajo škodljivce in otežijo košnjo. Če imate otroke, hišne ljubljenčke ali pogosto hodite bosi po vrtu, so ose okoli odpadlih marelic dodatna skrb.
Dnevno pobiranje odpadlih plodov
V času zorenja se splača pod drevesom vsak dan pobrati odpadle plodove. Zdrave, sveže padle marelice lahko hitro porabimo, če niso poškodovane ali umazane. Mehke, nagnite ali plesnive plodove pa odstranimo iz sadovnjaka. Ni dobro, da ostajajo v travi ali na kompostu tik ob drevesu, kjer lahko še naprej privabljajo žuželke.
Po dežju se zorenje pospeši
Marelice so posebej občutljive po deževju. Plodovi se napijejo vode, kožica lahko poči, meso se zmehča, gniloba pa ima lažji vstop. Če vremenska napoved kaže več dni dežja, je bolje obrati nekoliko bolj čvrste plodove kot čakati na popolno mehkobo. Marelice lahko nekaj okusa razvijejo tudi po obiranju, če so že dovolj obarvane in dozorele, ne bodo pa iz trdega zelenega sadeža postale prave aromatične marelice.
Pri vročinskem valu je zgodba podobna. Plodovi se hitro mehčajo, posebno na sončni strani krošnje. Obiranje zgodaj zjutraj je prijetnejše za človeka in boljše za sadje, saj plodovi niso razgreti.
>>> UPORABNO: Marmelada v pol ure – poletni sadeži hitro ujamejo kozarce
Kako obirati, da bo manj poškodb?
Marelice so nežne. Ne trgamo jih na silo in jih ne mečemo v vedro. Najbolje jih je polagati v plitvo košaro ali zabojček v eni do dveh plasteh. Plod primemo z roko, ga rahlo zasukamo in dvignemo. Če se lepo loči, je pripravljen. Če se vejica upira, počakamo.
Za marmelado ni treba čakati na razpadanje
Veliko ljudi pusti marelice dlje na drevesu, ker želijo zelo sladko sadje za marmelado. A prezreli in načeti plodovi niso najboljša izbira. Marmelada je najboljša iz zrelih, aromatičnih, a še zdravih plodov. Manjše poškodbe lahko obrežemo, gnilobe in plesni pa ne rešujemo z nožem, če je sadež že močno načet.
Drevo po obiranju še vedno potrebuje red
Po glavnem obiranju je dobro pregledati krošnjo. Na drevesu pogosto ostanejo skriti plodovi, ki jih nismo opazili. Ti se pozneje posušijo ali zgnijejo. Če jih je mogoče doseči, jih odstranimo. Pod drevesom poberemo ostanke, uredimo travo in preverimo, ali se na vejah pojavljajo poškodbe ali znaki bolezni.
Marelica je hitro hvaležna, če ji namenimo nekaj pozornosti ob pravem času. Ne potrebuje popolne vrtnarske znanosti, zahteva pa redno opazovanje. Pri obiranju je najboljša taktika preprosta: raje večkrat po malo kot enkrat prepozno.
Mnogi izgubijo del pridelka prav zato, ker čakajo na idealen trenutek, ta pa pri marelici traja zelo kratek čas. Drevo nas ne bo čakalo do sobote, če je sadež pripravljen v sredo. Kdor to sprejme, bo imel manj gnilega sadja pod krošnjo, manj os okoli hiše in več marelic v kozarcih, pecivu ali kar v skledi na mizi.
