Na mizi je pomokana deska, pečica je že pošteno razgreta, prva pica je šla v peč, druga čaka na loparju. Ob strani pa ostajajo majhne skodelice: nekaj gob, pest naribanega sira, tri rezine salame, pol paprike, nekaj oliv, žlica koruze, košček čebule. Prav iz tega pogosto nastane najbolj zanimiva pica dneva. Zadnja.
Domača pica ima eno veliko prednost pred naročeno: ni nujno, da je vsaka popolnoma načrtovana. Zadnja pica je lahko pameten način, kako porabiti ostanke nadeva, zmanjšati odpadno hrano in kosilo zaključiti z okusom, ki ga ni mogoče ponoviti po receptu. A tudi pri tej “zadnji pici” je dobro imeti nekaj reda. Če nanjo naložimo vse brez razmisleka, se hitro spremeni v mokro, težko in neenakomerno pečeno testo.
Zadnja pica ni koš za ostanke
Najboljša zadnja pica nastane iz ostankov, ne iz vsega, kar je slučajno pri roki. Razlika je pomembna. Ostanki nadeva so lahko odlični, če jih razporedimo z občutkom. Preveč mokre zelenjave, preveč sira ali preveč mesnin pa testu vzamejo tisto, zaradi česar je pica dobra: zapečen rob, hrustljavo dno in uravnotežen ugriz.
Pri zadnji pici si zato velja zastaviti preprosto vprašanje: kaj bo dalo okus in kaj bo samo obtežilo testo?
Nekaj gob je dobrodošlo. Cela skleda gob, ki so spustile vodo, ni več dobra ideja. Pest sira poveže nadev. Debela plast sira lahko naredi mastno in težko pico. Enako velja za zelenjavo. Paprika, čebula, bučka, koruza in paradižnik lahko delujejo odlično, vendar ne v pretirani količini na enem samem testu.
Vrstni red nadeva naredi veliko razliko
Pri domači pici ljudje pogosto razmišljajo samo o tem, kaj bodo dali nanjo. Manj pozornosti gre vrstnemu redu. Prav ta pa pri zadnji pici odloča, ali bo testo ostalo čvrsto ali se bo pod nadevom zmehčalo.
Najprej naj pride tanka plast omake. Ne preveč. Če je omaka redka, jo raje malo pokuhajte ali uporabite manjšo količino. Nato dodajte osnovni sir, vendar zmerno. Šele potem pridejo dodatki.
Mokre sestavine naj ne gredo neposredno na testo
Gobe, svež paradižnik, bučke in nekatere paprike vsebujejo veliko vode. Če jih naložimo neposredno na omako in sir, bodo med peko spustile tekočino. Rezultat je pica, ki je na sredini mehka in težka, rob pa je morda lepo pečen.
Pomaga, če takšne sestavine prej na hitro popečete v ponvi ali jih narežete tanjše. Tudi nekaj minut na papirnati brisači lahko naredi razliko, predvsem pri svežem paradižniku ali mocareli.
>>> Napaka pri omaki, zaradi katere domača pica skoraj nikoli ni tako dobra
Zadnja pica prenese več domišljije, ne pa več teže
Zadnja pica je pogosto najboljša zato, ker na njej ni pravil iz jedilnega lista. Malo šunke, nekaj gob, čebula, oliva, zadnji košček paprike in drobec sira lahko delujejo presenetljivo dobro. A bolj ko so okusi različni, bolj je pomembno, da jih ne naložimo preveč.
Močne sestavine naj bodo v manjših količinah. Olive, suha salama, pršut, pikantna klobasa, vložene paprike ali kapre hitro prevzamejo okus. Če jih je preveč, pica ni več zanimiva, ampak samo slana.
Pri zelenjavi velja drugo pravilo: tanjše je boljše. Tanke rezine se hitreje spečejo, lepše razporedijo in manj obremenijo testo.
Sir naj poveže, ne prekrije
Zadnji ostanki sira pogosto končajo prav na zadnji pici. To je razumljivo, vendar je pri siru dobro imeti mejo. Če ga dodamo preveč, se pica počasneje peče, maščoba se loči, nadev pa izgubi obliko.
Najbolje se obnese kombinacija manjše količine sira pod nadevom in nekaj sira po vrhu. Tako se dodatki držijo skupaj, hkrati pa se lepše zapečejo. Če imate več vrst sira, jih ne uporabite vseh v enaki količini. Nežen sir naj bo osnova, močnejši sir pa dodatek.
Pečica mora biti pripravljena pred pico
Zadnja pica pogosto pride na vrsto takrat, ko so ljudje že siti, kuhinja pa malo utrujena. Ravno zato jo lahko hitro pokvarimo. Testo čaka predolgo, nadev stoji na njem, pečica se med odpiranjem vrat ohladi, pica pa se peče prepočasi.
Pečica naj bo čim bolj vroča. Domača pica potrebuje močno temperaturo, običajno vsaj 240 stopinj Celzija, če pečica to omogoča. Pekač ali kamen za pico naj bo ogret. Nadev pripravite prej, pico pa sestavite tik pred peko.
Če testo z nadevom stoji deset ali petnajst minut, se začne mehčati. Pri zadnji pici, kjer je nadev pogosto bolj raznolik, se to pozna še hitreje.
Kaj nikoli ni najboljša izbira za zadnjo pico?
Nekateri ostanki so odlični, drugi so boljši za omleto, testenine ali juho. Na pico ne sodijo preveč mokre omake, vodena kuhana zelenjava, ostanki solate z oljem in kisom, predebeli kosi mesa ali sestavine, ki so že dolgo stale na sobni temperaturi.
Posebna previdnost velja pri ribah, morskih sadežih in mlečnih izdelkih. Če niste prepričani, koliko časa so stali na toplem, jih raje ne uporabite. Zadnja pica naj porabi ostanke, ne pa rešuje dvomljivih sestavin.
Najlepši konec domače peke
Zadnja pica ima v domači kuhinji skoraj svoj značaj. Ni najbolj pravilna, ni najlepše razporejena in pogosto nima imena. Je pa tista, pri kateri se vidi, da se je kuhalo z občutkom. Porabi, kar je ostalo, vendar ne brez reda. Doda malo presenečenja, a še vedno spoštuje testo.
Najboljša zadnja pica nastane, ko ostanke razdelimo pametno: manj mokrih sestavin, tanjši rezi, zmerno sira, vroča pečica in sestavljanje tik pred peko. Tako se kosilo zaokroži brez polnih skodelic ostankov na pultu in brez občutka, da smo na testo stresli vse, kar je ostalo.
In prav zato je zadnja pica pogosto tista, o kateri se pri mizi največ govori.
